IZVIDNICA – STKP 17. etapa

STRAVA IZVELČEK

Uvodne misli

Vremenska napoved je bila ugodna in le še 10 dni me je delilo do moje prve vodene STKP ture. Kot zavzet TKV pripravnik sem se odločil, da traso prevozim po GPX sledi, ki sem jo dobil na straneh KTK pri PZS. Jutro je bilo sveže in nekoliko oblačno, ko sem se odpeljal iz Ljubljane, a me je že pri Nanosu pozdravilo sonce. Vedel sem, da bo vreme na etapi prijetno, morda celo malce vroče, a me ni dosti skrbelo, saj sem imel s seboj dovolj vode in obilo vodniškega optimizma. V sončnem jutru sem bil prepričan, da bo tura precej enostavna, sodeč po opisu na straneh KTK-ja, kjer je zapisano, da ima etapa ~25km in vse skupaj le ~900 v.m. Med preverjanjem na licu mesta se je izkazala za precej drugačno ;).

 

Po uri in pol vožnje sem prispel v Marezige. Toplo je bilo, 31°C, sončno. Preoblečem si majico, si ogledam Vinsko fontano in kolikor mi čas dopušča, uživam v razkošnem razgledu na Izolo, Koper in Trst. Čudovit razgled, ki bi ga ob kozarcu lokalne Malvazije z veseljem užival dlje časa, toda danes sem imel jasen cilj, zato se nisem predolgo mudil. Hitro sem si nadel kolesarsko opremo, preveril kolo in švignil na turo po GPX sledi.

 

Prvi kilometri (Marezige-Kubed)

Prvih 6 km se vozim večinoma navzdol, po lokalnih asfaltnih cestah, z redkimi, blagimi klanci in uživam v razgledu po okoliških gričih, zasajenih s trtami in nasadi oljk. V daljavi že vidim Slavnik, ki ga z lahkoto prepoznam že na daleč, po velikem stolpu sredi vrha. Klima je prijetna in veter me hladi v dopoldanskem soncu.

 

Na 7. kilometru prvič zapeljem z asfalta, levo na kolovoz, ki je del evropske peš poti. Po njej se iz severo-zahodne strani po flišnem hrbtu, skozi gozd, blago spuščam proti Kubedu. Na spustu skozi zeleni koridor me prijetno hladi, pogled na uro kaže, da je prijetnih 26°C. Uživam, ker končo vozim po naravni podlagi. Utrjena zemlja in drobni kamenčki so pesem za moja ušesa. 2 km turne poti popestri spust čez flišni hrbet, redki naravno tlakovani skalni odseki in zanimiv zaključek čez plasti lomljene skalne podlage, tik pred vstopom v Kubed.

V vasi si je vredno ogledati obrambni stolp, spremenjen v zvonik in ostanke obzidja protiturškega tabora, toda tokrat nisem imel časa. Odpeljem se direktno na severni konec vasi in za hišami nadaljujem pot.

 

Spust do Hrastovelj (8. – 14. km)

Iz Kubeda se spustim, s slemena na koncu vasi, po razdrapanem kolovozu proti Hrastovljam. Kmalu prečkam regionalno cesto in pred menoj je 4 km blagega spusta, na katerem se ponujajo krajši skalni odseki, igrivi, a ne povsem nezahtevni. Podlaga se hitro menja. Peljem po gozdni poti čez skale, blato, flišnat pesek, kamenje in prod. Pred Hrastovljami se cesta odpre in pelje mimo vinogradov. Sonce je že visoko in temperatura kaže 33°C. Z jugo-zahodne strani se pripeljem v Hrastovlje, kjer je pri gostilni Švab kontrolna točka. Tokrat zaprta, saj delajo le od petka do nedelje. Od tu se že vidi Hrastoveljska cerkev, pri kateri se razgledam, vsedem v senco in naredim še nekaj fotografij. Če bi imel več časa, bi si ogledal tudi notranjost cerkve, a bi se moral za to predhodno naročiti po telefonu.

Iz Hrastovelj se spustim med hišami po vaški cesti, kjer na 13. km, na dnu doline, dosežem najnižjo točko etape 115 m n.m. Od tu se počasi vzpenjam proti Podpeči, po slabšem kolovozu, pri tem pa še vedno ne opazim, kako se Kraški rob vedno hitreje postavlja nad menoj. Skozi podvoz, prečim železniško progo, kjer pridem na slabši makadam. Tukaj prvič na etapi zagrizem v krajši 13% vzpon po kotaleči podlagi. Na srečo se hitro zravna in nadaljujem po ravni poti ob železniški progi. Na 15. km etape se zavem, da me čaka konkreten vzpon. Kraški rob je tik nad mano in jasno mi je, da bom moral čez njega zagrizti v čepke pedal. Zavzeto obračam pedala, sonce žge, temperatura kaže 35°C.

Kraški orjak (14. – 21. km)

Naslednje 3 km vozim 10% klanec, s krajšimi 15% odseki. Sonce je na južni strani in se upira direktno v moj vrat. Potne kaplje v rednih presledkih kapljajo z roba čelade. Po makadamskem kolovozu se tik pred vasjo pripeljem na asfalt. Še dva strmejša zavoja in že sem na prečnici skozi vas. Nadaljujem mimo zapuščenih hiš v Podpeči, tik pod obrambnim stolpom.

Približno 500 m iz vasi se pot odcepi levo na protipožarno poseko. Spet vozim po makadamu, po kateri v enakem ritmu nadaljujem vzpon, ki mestoma preseže 15%. Na desni se odpira pogled na južno stran, kjer čepijo idilične vasi pod Kraškim robom.

Na ovinku sredi vzpona se ustavim, da si malce oddahnem in si privoščim robidnice z bližnjega grmovja. Po sladki sadni pavzi osvežen, nadaljujem vožnjo. Prepoten in nekoliko zadihan dosežem nezavarovani prehod čez železnico na višini 500 m n.m., kjer se začnem spuščati proti Podgorju. Naslednji 3 km so čisti balzam, rahel spust ob železniški progi, po dobrem makadamu, skozi hladnejši gozd, ki diši po borovcih :). Na obrazu se mi riše nasmeh!

Kmalu pripeljem do železniške postaje v Podgorju in naprej do Gostilne pod Slavnikom. Tu se je vredno ustaviti, napolniti vodo, stisniti kakšno energijsko ploščico in morda kratko postati pred zadnjim odsekom, razdrapanega 6 km vzpona na Slavnik. V daljavi se zgrinjajo nevihtni oblaki in nekaj drobnih kapelj me želi odvrniti od cilja, a sem odločen da pridem na vrh. Občasno zagrmi in za ternutek podvomim o smiselnosti vzpona na vrh, a ocenim, da še ni tako hudo in vseeno poskusim priti na vrh. Kolo mi omogoča, da v primeru hitrega poslabšanja obrnem in jo ucvrem v dolino :). 

Čista jeba (21. – 27. km)

V Podgorju se ločim od železniške proge in zapeljem naprej po asfaltni cesti mimo lovskega doma, kjer na 21. km, zavijem na slabše vzdrževan kolovoz. Prijeten 5% klanec si vzmamem počasi, saj čutim, da je nivo sladkorja v krvi nizek. Po 1 km ga nasledi 10% klanec z enim kratkim skoraj 20% odsekom, ki ga stežka prekucnem. Na 2. km vzpona si malce oddahnem na blagi 1,5 km dolgi 7% prečki, ki me pripelje na višino 780 m n.m., do skalne police z lepim pogledom na sosednje griče. Polica je kot naročena. Ustavim se, uživam v ambientu in naredim nekaj spominskih fotografij. Nekaj 100 m naprej ugotovim, da je bila to zelo dobra odločitev, saj je pred mano kilometer čiste jebe :).

Ali po domače 100 višinskih metrov, s povprečnim naklonom 14%, po razdrapani požarni preseki, s šodrasto podlago in erozijskimi vodnimi kanali. Guma mi pre-pogosto spodrsuje. Naprezam se in upam, da bo kmalu bolje. Na moje presenečenje se strmina klanca še poveča, zato je poganjanje s slabo oprijemljivostjo zelo naporno. Nekatera mesta me, kljub trmi in srčni želji, da jih ukrotim, premagajo. Poražen sestopim s kolesa in nadaljujem peš do naslednjega odseka, kjer ponovno poskušam zgrabiti bika za roge.

Po skoraj 30 min skakanja s kolesa in sočnega preklinjanja v klanec, končno dosežem zgornji del hriba. Vesel sem, da se pot zravna, podlaga nekoliko utrdi in odpre se mi čudovit pogled na Koprski zaliv in severno Istro. Oddahnem si in se razgledam. Veter me prijetno hladi in globoko vdihnem zrak. Vonj po soli in suhi travi mi dajeta energijo, da počasi nadaljujem pot proti vrhu. Nevihtni oblaki so se premaknili južneje in temperatura je prijetnih 26°C.

Zadnja 2 km se dvignem čez ravninski del in zavijem na servisno cesto z zelo grobim makadamom. Podlaga se udira in pozorno iščem boljše linije, da najdem oporo v reki kamenja. Končno dosežem vrh, Tumovo kočo na Slavniku. Koča je žal zaprta saj dela le za vikend. Parkiram kolo na leseno stojalo, preoblečem prepotena oblačila in uživam ob razgledu. Vmes mi družbo delajo redki pohodniki. Starejši gospod s svojim psom je še posebno zgovoren in radoveden, kaj počnem v teh koncih. Začuden komentira, da so kolesa s pogonom na energijske tablice zelo redki na tem koncu. Ugotavlja, da se na vrh pripeljejo večinoma električarji, kar potrdi tudi moja izkušnja, saj se v času najinega klepeta na hrib pripeljejo štirje. Dva italijana, brez nahrbtnika, a s primernim tovorom spredaj in dva prijatelja na hitri turi po službi. Nihče ni tako prepoten in vesel nekaj peščice oreščkov, ki sem jih imel s seboj, kot jaz. Nasmehnem se ob zadovoljstvu, da so naporni vzponi za menoj. Počasi srebam vodo in uživam ob zasluženi tablici čokolade, da si obnovim energijske zaloge. Medtem urejam misli in razmišlja o prevoženi etapi.

Misli z vrha

Sama etapa se v številkah niti ne sliši tako naporna, 27 km in 1270 v.m., a jo dejstvo, da se večina višinskih metrov nabere v drugem delu etape, postavi v povsem drugačno luč. Tako se zahtevnejši del etape začne v drugem delu, ko se na 14. km, začnemo 4 km vzpenjati za 400 v.m., čemur sledi 3 km spusta do Podgorja. Tu na 22. km začnemo 5 km vzpon za naslednjih 500 v.m., od katerih ima zadnji kilometer vzpona povprečni naklon 14% in zelo slabo vozno podlago. Za primerjavo poglejmo Vršiški klanec, ki ima 13 km, 800 v.m., maksimalen naklon 10,8% in dobro vozno podlago! Zato lahko mirno rečem, da je 17. etapa Vršič in pol :). Kljub solidni kondiciji imam občutek, da sem porabil preveč energije. Sprašujem se, kje mi jo je pobralo.

Po bitki…

Ko startamo z Marezig se prvih 12 km do Hrastovelj praktično ves čas spuščamo in medtem, ko uživamo v radosti vožnje navzdol, lahkotnih misli, z vetrom v laseh, pozabljamo, da se nam približuje Kraški rob, ki se kot tihi orjak hitro dvigne in postavi nad nami.

V Hrastovljah, tik pred prehodom čez železniško progo, dosežemo najnižjo točko 115 m n.m. Od tu se 4 km vzpenjamo v 10 % klanec in nad Podpečjo dosežemo višino 514 m n.m. Vročina v prvi klanec terja svoj davek.

Po ravnih 3 km pridemo do Podgorja, kjer iz izhodišča 490 m n.m. začnemo 6 km vzpon na 1.016 m visok vrh Slavnika. Prve 3 km vzpona, do skalne police, pridobimo le 250 v.m. Vzpon nas počasi prazni do 25. km, kjer pridemo na požarno preseko. V predzadnjem kilometru in pol se tako s težavo dvignemo za 200 v.m. po zelo slabem šodru. Da je mera polna se strmina postavi precej pokonci, tako da do vrha Slavnika izpraznimo vse :).

V zadnjem kilometru se dvignemo za pičlih 50 v.m. in potem smo na vrhu, kjer prinese pogled v dolino povsem drugačno zadovoljstvo, kot sredi najstrmejših delov, ko si poražen in se spust v dolino zdi edina rešitev.

Kadar premagamo svoje notranje dvome, zberemo moči in dosežemo cilj, nam je na koncu popolnoma jasno, da se ne glede na težavnost poti ali celo prav zaradi težavnosti, splača priti na vrh! Sredi poti je to seveda le prazna mantra, a če si jo vestno ponavljamo dosežemo cilj in osvojimo nagrado na vrhu. S čim nas bo vrh nagradil pa je vedno presenečenje ;).

#izvidnica #MTBture #ture #izleti #STKP