SEM KOLESAR, GORSKI KOLESAR – 2/2

<tukaj beri predhodni – 1. del>

Odgovornost

Kdo bo nosil odgovornost, ko se bo 16 letnik spustil po ilegalnem trailu in končal na vozičku ali celo umrl zaradi nastavljene ovire? Bo kriv fant, ker je pod pritiskom sovrstnikov in vzoru ostalih gorskih kolesarjev izgubil voljo za upoštevanje zakona? Bo kriv sprehajalec ali lastnik parcele, ki je zaradi neučinkovitosti zakona vzel pravico v svoje roke? Bodo krivi črnograditelji, ki so proge zakopali brez soglasja lastnikov in naredili gorskim kolesarjem skomine, da se z vrha spustijo po njih? Bodo krivi klubi, ki mlajše generacije nismo naučili dovolj varnega kolesarjenja? Bodo krive kolesarske zveze in iniciative, ki niso odigrale svoje vloge? Bodo krivi trgovci s kolesi, ki niso vlagali v kolesarsko skupnost in pomagali urediti področja? Bodo krivi izvrševalci zakona, ki ne morejo izvajati primernega nadzora nad upoštevanjem zakona? Bodo krivi zakonodajalci, ki so sprejeli neživljenjska zakonska določila, ki ne omogočajo uspešnega reševanja realnih problemov v praksi? Kdo bo kriv, kdo bo odgovoren?

Zakon bo krivdo naprtil fantu, etično odgovornost bomo nosili vsi, resnične tragedije dogodka pa se bomo zavedali le redki!

Problem uporabe skupnih površin

Pohodniki lahko seveda stvari rešujejo tudi drugače, tako da se pričnejo umikati z nemarkiranih stez in načrtujejo svoje pohode le še po markiranih planinskih poteh, vendar je takšno umikanje nesmiselno. Vsi poznamo številne poti v svojih lokalnih okoljih, ki vodijo na manjše vzpetine in gozdne stezice namenjene popoldanskim sprehodom v naravi. Te poti niso markirane in bi jih bilo tudi povsem nesmiselno markirati, obenem pa so povsem primerne za vse. Morda bi bila za pohodnike ena od možnosti izbira poti, ki je zaradi strmine in naklona neprimerna za kolesarjenje, a je zaradi tehnične dovršenosti koles teh vse manj in je takšna izbira danes skoraj nemogoča.

Prijatelj je prišel na vrh živ in zdrav, a po poti navzgor ni imel dobrega občutka in na sprehodu ni bil sproščen kot ponavadi. Spraševal me je, kako naj se takšnim situacijam v prihodnje izogne. Ena od možnosti je seveda, da si pred načrtovanjem vsakega izleta ogleda mapo Trailforks in načrtuje svojo pot po terenih na katerih ni vrisanih kolesarskih spustov. Kot mi je iz lastnih izkušenj povedal, to ni primerna rešitev, saj se srečuje s to problematiko tudi na drugih terenih, kjer v nobeni od aplikaciji ni vrisanih kolesarskih spustov. Gre torej za problem souporabe skupnih površin. Zaradi težavnega pridobivanja dovoljenj, številčnosti gorskih kolesarjev in priljubljenosti te vrste rekreacije je urejenih površin povsem premalo, trenutni zakonski okvirji pa so povsem neprimerni, za reševanje praktičnih problemov s katerimi se srečujemo v naravi. Zakon sicer obstaja, a ne služi nikomur, saj ne ureja dejanske problematike stvari.

Interes

Vprašanje je torej kdaj bo prišlo do prelomnega trenutka, do resnega konflikta med deležniki. Takrat se bo zakonodajni aparat zbudil in čez noč bo nastal motiv za “ad hoc” reševanje situacije. To ne pomeni nič dobrega, saj se bo verjetno zakonodaja nerazumno zaostrila, nadzor pa bo postal neizprosen. Nastal bo krč, v katerem se ne bo nič spremenilo, razen seveda višina kazni, ki bo zaradi čustvene pregretosti ozračja povsem nesorazmerna, kolesarji pa bodo, zaradi še večjih omejitev, postali še bolj svojeglavi. Zakon se navadno spreminja, ko se pojavi jasna potreba, ta pa se pojavi navadno šele, ko pride do resnega konflikta interesov.

Toda ali ni konflikt interesov že več kot očitno prisoten? Še bolje ali ni že povsem jasen skupen interes vseh deležnikov? In ta je, bolj življenjska zakonska ureditev vožnje s kolesi v naravi. Ureditev, ki bo reševala praktične težave in bo tako kolesarjem kot zakonodajalcem omogočala izpolnjevanje svojih zahtev ter bo nastala na podlagi dialoga. Le na podlagi smiselnega konsenza se bo zakona moč držati in le z izpolnjevanjem zakona bo ta pridobil na svoji moči in veljavi. S tem bosta obe strani priznali pomen vloge drugega in namesto brezglavega nasprotovanja, si bosta druga drugi v podporo. Šele zakon, ki ga bo moč živeti bo dobil pravi smisel in služil svojemu namenu.

Po mojem mnenju je potrebno, za začetek uspešnega reševanja zakonskih težav gorskega kolesarstva, sledeče: 

• Opredeliti ideje o željenem razvoju gorskega kolesarstva v Sloveniji na državnem nivoju.
• Jasna državna podpora razvoju gorskega kolesarstva. Idejna, PR in praktična podpora na vseh nivojih.
• Boljša komunikacija s kolesarsko skupnostjo. Vzpostavitev delovne skupine za pripravo zakona, s katero bi kolesarska skupnost lahko enotno komunicirala, delila izkušnje in iskala primerne rešitve.
• Spodbujanje občin in lokalnih investitorjev za vlaganja v gorskokolesarsko infrastrukturo.
• Prenehanje z lovom na čarovnice in nepotrebnim preganjanjem prekrškarjev po hostah.
• Jasno ločevanje med motoristi in kolesarji.
• Vzpostavitev potrebne infrastrukture, da bodo gorski kolesarji imeli dovolj površin in ne bodo imeli potrebe, da se vozijo na divje.
• Enostavnejše pridobivanje dovoljenj za načrtovanje prihodnjih poti in poenostavljena legalizacija obstoječih poti.
• Model za izplačilo nadomestil lastnikom zemljišč za kolesarsko uporabo.
• Model skrbništva in vzdrževanja gorskokolesarskih stez.

Zmožnost povezovanja

V trenutnih razmerah delujemo tudi številna društva, klubi, zveze, iniciative in urejevalci poti. Bolj ali manj slabo povezani, uspešno skrbimo za obstoječo infrastrukturo, razvoj kolesarske kulture, izobraževanje mladih, vzgojo bodočih športnih prvakov, navdušujemo širšo javnost in obveščamo ljudi o trenutni problematiki. Vsaka skupina je usmerjena v svoje področje, ki ga zanima, medtem ko se višje po organizacijski piramidi zgodijo le redka interesna zavezništva. Trenutna povezovanja so pogosta zgolj prijateljske narave.

Učinkovito funkcionalno povezovanje, bi lahko preraslo v resno iniciativo, ki bi uspela bolje opozoriti na težave in ponudila podlago za uspešen dialog z zakonodajalci. Pred leti je uspešno delovala iniciativa Odprimopoti.si, ki je kot konzorcij igrala vlogo povezovalca, a se je skupina leta 2018 izčrpala in prenehala s svojim aktivnim delovanjem. V pogovorih z akterji in ustanovnimi člani sem dobil občutek, da je izgubila svojo ost, malce obupala nad stanjem in svoje delovanje do nadaljnega zamrznila. Ker trud njihovih prostovoljcev ni požel željenih sadov, so se vrnili v sedla svojih koles, nazaj v naravo, stran od naporne borbe z mlini na veter. Izčrpali so svoj naboj in se tiho umaknili.

Edini aktivni zastopniki gorskih kolesarjev so tako ostali znotraj vrst PZS in KZS. Zaradi lastnih notranjih težav in slovenske, pregovorne sprtosti, pa ne najdejo skupnega jezika, da bi se lahko povezali kot enotna skupnost pri lobiranju in pripravi osnutka novega zakona. Na vzven se zdi, da zveze bolj kot povezovanje za doseganje skupnih ciljev gorskega kolesarstva, zanima kako “primerno” razdeliti pogačo, si pridobiti čim višji položaj v skupnosti in se prerekati kdo je glavni. Tako prihaja do nepotrebnih dvojnih standardov, kot na primer, ko moramo strokovni delavci v športu za delo z mladimi, da bi jih učili gorskokolesarskih veščin v skill parku, opraviti licenco pri eni zvezi, da pa bi lahko vodili gorskokolesarske izlete v hribe, moramo licenco opraviti pri drugi zvezi. Je pri vsem tem sploh mogoče stopiti skupaj?

Sem-smo

Vsi mi, gorski kolesarji posamezniki, lahko seveda še naprej delujemo naključno, sporadično, tako kot do sedaj. Še naprej lahko odlašamo s svojo aktivnejšo vlogo, premišljeno držo, tiščimo glave v pesek in opravičujemo stanje z izjavami, da to ni naš problem, da nimamo časa za neumnosti, da mi le “furamo”, da mi le “buildamo”, skratka se izgovarjamo, da se povezujemo le s svojimi prijatelji in da s svojim početjem nikomur ne škodujemo. Lahko se odločimo za takšno pozicijo neudeleženosti v skupnih stvareh in se prepričujemo, da kljub našemu kolesarjenju, nismo del širše kolesarske skupnosti. To je sicer možna pozicija, vendar temelji na trhli domnevi, da je izolirano dejanje v današnji človeški družbi sploh še mogoče. Močno dvomim.

Vsako naše delovanje ima tako ali drugače posledice za skupnost katere del smo, četudi si sami odgovornosti za posledice ne želimo priznati. Naša neudeleženost pri skupnih stvareh je odraz naše brezbrižnosti do njih. In če je temu tako, si vsaj priznajmo, da nimamo interesa za razvoj gorskega kolesarstva in se nehajmo slepiti, da smo gorski kolesarji. Recimo si le kolesar ali morda še to ne. Si sploh lahko kako rečemo?

“Jaz sem…” izraža naše opažanje, da kot čutna enota nekaj doživljamo in to doživljanje jemljemo za svoje. Z uporabo obrazca “jaz sem”, ki ga uporabljajo tudi drugi, se pridružujemo skupni ideji, da smo mi vsi posamezniki, ki nekaj osebno doživljamo. Toda, ko to osebno doživljanje poimenujemo z izrazom “kolesar”, ki ga uporabljajo tudi drugi, z namenom opisa svoje izkušnje, se s tem na nivoju jezika poistovetimo z izkušnjami drugih in tako pritrjujemo skupnosti, ki sama svojo izkušnjo poimenuje enako. Zato dobro premislimo, kaj pomeni izjava: “Jaz sem kolesar, gorski kolesar!”, vsakič, ko jo izgovorimo. Smo mar res? In zakaj to tako ponosno izjavljamo?

Moč sloge

Rešitev problematike ne vidim v velikopoteznih načrtih združevanja, temveč v učinkovitejšem, premišljenem, zavestnem delovanju vsakega posameznika. Z upoštevanjem osnovnih pravil in etičnega kodeksa skupnosti lahko prispevamo k organski povezavi celote in uspešni usmeritvi k skupnemu cilju. “Bajkerski” odnos “samo furam” je potrebno potegniti iz utečenih kolesnic in razumeti naše skupne vrednote tudi izven enoslednic. Gorskokolesarski bonton, ki ga v smislu ohranjanja narave, zmanjševanja vpliva na okolje in upoštevanja ostalih obiskovalcev, nekatere skupnosti že gojimo, je potrebno razširiti med vsemi kolesarji in mora postati osnovno znanje za vse gorskokolesarske navdušence.

Tako kot je znanje o tehnikah vožnje in pripravi kolesa potrebno za varen spust vsakega gorskega kolesarja, tako je upoštevanje etičnega kodeksa potrebno za uspešen dvig vseh zvrsti gorskega kolesarjenja in vzpostavitev skupnosti. Vsi s kolesarstvom povezani deležniki moramo ozavestiti svoje mesto v skupnosti in poskrbeti, da s svojim delovanjem pomagamo pri gradnji te skupnosti. Vzpostavimo prakso in rešitve, ki bodo tako dobro delovale, da določevalcem zakona ne bo potrebno drugega kot pogledati primere in zakonsko opisati življenjske rešitve s terena. To lahko stori vsak izmed nas sam, s prevzemanjem svoje vloge in odgovornosti v svojem okolju.

Varnost

Kot novinci na terenu smo, tudi zakonsko gledano, v podrejenem položaju, zato se bomo morali bolj potruditi za uveljavitev svojih interesov. Uveljavitev bo možna samo na podlagi proaktivnega delovanja in ne na podlagi močne čustvene želje. Zato moramo najprej poskrbeti, da postanemo ljudem in okolju prijazni souporabniki narave. Razumeti moramo, potrebe ostalih gozdnih obiskovalcev, razumeti, da so površine po katerih se gibljemo namenjene vsem ljubiteljem gozda. Zavedati se moramo, da imamo kot najhitrejši obiskovalci največjo odgovornost.

Voziti moramo odgovorno do sebe, predvsem pa uvidevno do vseh “šibkejših” obiskovalcev s katerimi si delimo teren. Stalen nadzor hitrosti in upočasnjevanje na nepreglednih delih sta nuja. Vedno lahko naletimo na “izgubljenega” gobarja, celo na urejenem legalnem trailu z vsemi potrebnimi oznakami. To je potrebno imeti v glavi, tudi kadar imamo pred seboj odličen, poznan teren in komaj čakamo, da se s kolesom spustimo po njem. Tudi, kjer je zakon na naši strani mora biti varnost vseh obiskovalcev naša prioriteta.

Spoštljivost

Druga prav tako pomembna plat je človeška toplina. Vzemimo si čas za srečanje. Skupaj smo. Ljudje. V gozdu. Vzemimo si čas drug za drugega. Iskreno komunicirajmo. Prekinimo vožnjo ob srečanju s pohodnikom, pozdravimo ga, nasmehnimo se, navežimo stik, spoznajmo se. Neverjetno je, kako zelo nam naključni ljudje lahko obogatijo izlet. Povsem nepričakovano, delijo z nami nekaj zanimivega, kar nam polepša dan. Vožnja na čas naj bo rezervirana za tekmovanja in prireditve kot npr. Enduro4Fun, kjer organizator poskrbi za varnost in reditelji skrbijo, da se v kontroliranih pogojih preizkusimo z ostalimi navdušenci, ki se merijo v tekmi s časom. Če niste tekmovalni tip, pa si želite hitrosti, se odpravite na izlet v bike park, kjer za ceno dnevne vozovnice dobite urejen poligon za hitre spuste in možnost vratolomnih skokov, obenem pa se na vrh pripeljete povsem spočiti :).

Skupnost

Tretja plat pa je vpliv na vse, zavedanje, da nikoli nismo sami. Čeprav se nam zdi, da nihče ne ve za naše solo spuste po nelegalnih trailih, naše gverilske akcije na privatnih parcelah, naše vratolomne nočne spuste po planinskih poteh, naše vožnje po nacionalnih parkih, naše uporništvo, da bi se včlanili v lokalna društva, da bi donirali klubom, podprli graditelje ali prostovoljno kupili vinjeto, se moramo zavedati, da imajo vsa naša dejanja vpliv na celotno skupnost gorskih kolesarjev.

Bonton

Bonton je že leta 1997 lepo povzel Marko Paternu v knjigi “Strme kolesnice”. Že več kot 20 let ga imamo v tiskani in elektronski različici knjige. V njem je jasno zapisano, kako gorsko kolesarjenje narediti prijetnejše za vse. Zato se vedno znova čudim, kadar slišim neprijetne izkušnje pohodnikov, ki pripovedujejo o srečanjih z gorskimi kolesarji ali kadar od nekaterih bolj “nabritih” kolesarjev slišim, pa “Kaj bodo oni men težil? Sej ni njihova hosta. Loh se vozim kjer ‘čem! Itak pičim, tko da mene ne bo noben j€b@l!” Kljub dolgi tradiciji gorskega kolesarjenja pri nas in njihovim dosežkom, se mi ne zdi odveč, da na tem mestu ponovno spomnim na osnove bontona kot zapisane v knjigi “Strme kolesnice”:

Varujmo naravo

• Po gozdovih, travnikih, poljih in drugih vrstah brezpotja se ne vozimo.
• Pri spustih se izogibajmo odvečnemu zaviranju.
• V obdobju deževnega vremena ali takoj po njem izbirajmo take ture, ki ne potekajo po slabih kolovozih, pešpoteh ali stezah.
• Upoštevajmo pravila vedenja, ki veljajo pri hoji v gore (ne prožimo kamenja, ne odmetavamo odpadkov, ne vpijemo, v kočah za seboj pospravljamo itd.).

Vzpostavimo prijazno sožitje z drugimi obiskovalci in domačini

• Vozimo se tako, da ne plašimo ali ogrožamo pešcev in drugih kolesarjev.
• Pri srečanjih na mestih, kjer ni prostora hkrati za kolesarja in pešca, se pravočasno ustavimo in dajmo slednjemu prednost.
• Ob koncu tedna in v visoki dopustniški sezoni se izogibajmo odsekov, po katerih potekajo glavne planinske poti.
• Obzirna vožnja in prijazen pozdrav bosta otoplila odnose s pešci. Obvezen je vsaj kratek “kimoglav”! ?
• Zapirajmo za seboj zapornice, lese in druge vrste premičnih ograd.

K zgornjemu osnovnemu bontonu pa se mi zdi potrebno dodati še nekaj smernic za srčne kolesarje, ki ljubijo kolesarstvo in ga razumejo širše kot le sredstvo za zadovoljevanje lastnih užitkov.

Bodimo skupaj

• Skrbimo za kolesarske poti, udeležujmo se akcij graditeljev stez, potrudimo se za legalizacijo terenov.
• Podpirajmo lokalne kolesarske skupnosti, včlanimo se v klube, donirajmo graditeljem poti, plačujmo prostovoljne kolonjete.
• Vzpodbodujajmo trgovce z gorskimi kolesi, da pomagajo s financami lokalnim kolesarskim skupnostim in iniciativam.
• Povezujmo se, obudimo iniciative kot so “Odprimopoti.si”, podpirajmo KZS in PZS, poiščimo skupni jezik, delujmo znotraj zvez in pomagajmo pri premikanju zakonodaje.

S tem dodatkom se seveda ne želim postavljati na čelo, temveč želim v njem povzeti svoje mnenje o ne-delovanju gorskokolesarske skupnosti pri nas. Naj zgornje točke služijo kot opora za nadaljne delovanje, da bomo znali narediti naše gozdove bolj prijetne za vse, da se bomo znali povezovati, bolje sodelovati ter postaviti trdne temelje za razvoj gorskegakolesarstva in vseh vseh svojih barvah. Želim si čim več konstruktivnih predlogov in proaktivnega delovanja, saj smo vsi v gorski kolesarji v tem skupaj. Smo kolesarska Skupnost. Le v medsebojni komunikaciji, razumevanju in podpori lahko stvari razvijamo naprej. 

Za konec

Zapomni si četudi voziš sam po ilegalnih poteh, četudi koplješ brez dovoljenj na privatnih parcelah, četudi le služiš na račun prodaje gorskih koles, četudi te zakonodaja ne briga, četudi ne kupuješ kolonjet, četudi se ne udeležuješ akcij graditeljev stez, četudi nisi član nobenega kluba, četudi te kolesarske iniciative ne zanimajo, četudi te inšpektor ne zasači pri vožnji, četudi te noben sprehajalec ne pozna po imenu, četudi si pred fotografiranjem varen v anonimnosti svoje čelade, četudi nikogar ne pozdravljaš, četudi ob srečanju ne zaviraš, četudi nad vsem zapisanim le zamahneš z roko, ti povem, da ima vsako tvoje dejanje vpliv na mene in celotno kolesarsko skupnost. 

Zato te prosim, bodi kolesar in prevzemi odgovornost, ki jo nosiš. Sodeluj, bodi Kolesar, bodi Gorski Kolesar!

#VsiSmoGorskiKolesar

 

¹ Naslov članka je vzet iz naslova knjige “Sem kolesar, gorski kolesar”, ki jo je napisal legenda slovenskega gorskega kolesarstva Gorazd Stražišar.

² Izraz “gorski kolesar” uporabljam v smislu prevoda angleške besede “mountainbiker”, ki označuje prvotno obliko te dejavnosti. Z izrazom je torej mišljena prvobitna oblika tega športa. Kasneje je v slovenskem prostoru prišlo do delitve in se je ta izraz rezerviral za poimenovanje tekmovalnih gorskokolesarskih športov, za planinstvo na kolesu, pa se je uveljavil izraz “turno kolesarstvo”. Izraz “turno kolesarstvo” se mi zdi ustrezen, saj dobro opiše naravo rekreativne dejavnosti planinarjenja na kolesu. Sam sem mnenja, da bi moral izraz “gorsko kolesarstvo” ostati rezerviran kot nadredni pojem za poimenovanje celotne družine športnih aktivnosti, ki so iz njega izšle, za tekmovalne aktivnosti, ki pa so le del palete gorskega kolesarstva uporabiti izraz “tekmovalno gorsko kolesarstvo” in “tekmovalne gorskokolesarske discipline”. S tem bi pri poimenovanju stvari ostali zvesti izročilu gorskokolesarkega duha, ki je skupen vsem tem aktivnostim.

#JeSuisVetetiste #OdprimoPoti #razmisljanja #semkolesar #gorskikolesar #vsismogorskikolesar #zakonodaja #turnokolesarskepoti